Sonce, Luna in Apostoli

Vse se je začelo z lučjo. To je učil prerok Mani. Bog je bil luč in je živel v svetlobi. Toda nedaleč stran, v drugem kraljestvu, je živela tema. Nekega dne je tema od daleč videla na
razdalji, sijaj svetlobe. Tema se je odločila ujeti svetlobo in jo podrediti. To je koncept,
kako se je začel večni spopad med temo in svetlobo. In sledilo je stvarjenje materialnega sveta. Med prvo bitko med obema silama je bilo nekaj svetlobe ujete v tem svetu
teme. Mani je učil, da je svetloba, ki izhaja iz sonca in lune, ostanek prve svetlobe. In zaradi tega so manihejci opravljali vsakodnevne molitve v smeri sonca in lune. Če se tega zavedate ali ne, je ta zgodba ključ do skrivnosti, ki je bila dolgo skrita….
Po pripovedih bo Qaim iz Mohamedove družine prišel v času, ko od islama ne bo ostalo nič razen njegovega imena. In obnovil bo religijo z novimi pravili. Toda dejansko je to, kot stari zakon, ki je bila izgubljen. Imam Al-Sadiq (a.s.) je rekel, “ko se naš Qaim dvigne, bo ljudi znova poklical k islamu in jih vodil do stvari, ki so bile izničene in od katerih so se ljudje odvrnili. Imenuje se Mahdi, ker bo vodil ljudi do stvari, od katere so bili ločeni.

Imenuje se Qaim(Vstajnik) zaradi njegove vstaje za resnico.”

Al-Irshad, v2, str. 383; Bihar al-Anwar, v51, str. 30, hadis 7.

Zadeva Qaima je za Arabce težka. Imam Al-Baqir (a.s.) je rekel: “(Vstaja)
vstaja z novo zadevo in novo knjigo in novo sodbo, ki bo težka za Arabce …«
Ghaybat al No’mani str.238, Bihar alAnwar v52 str.354.

Tisti, ki mislili, da so v njegovi zadevi, domnevno, bodo njegov klic zapustili.

Abu Abdullah (a.s.) je rekel: “Zelo malo Arabcev bo s Qaimom« Tako mu je bilo rečeno: »Toda veliko jih opisuje stvar s Qaimom!” Zato je rekel: »Ljudje je treba preizkusiti, presejati in razvrstiti, in veliko ljudi pride iz sita.«

Ghaybat Al-Noamani str.212.

Torej, če bodo iz nje izstopili tisti, ki so mislili, da so pri tej zadevi, kdo bo torej stopil na njihovo mesto? Imam Al-Sadiq (a.s.) je rekel: “Če se (Vstajnik) pojavi, bodo vsi tisti, ki so videli, da so del te zadeve, šli ven iz nje in vanjo bo vstopila podoba častilcev sonca in lune.”

Ghaybat Alnu’mani, stran 332.

Tisti, ki bodo vstopili v to vero so tisti, ki so kot častilci sonca in lune. Z drugimi besedami, manihejci. Kar pomeni, vere, ki jo je predstavil prerok Mani, ki je enaka veri Qaima iz
družina Mohameda. In Mani je tesno povezan z zadevo Qaima …
Kot smo že razkrili, večina ljudi domneva, da se “Qaim” nanaša na Mohameda al Mahdija. Toda pripovedi razkrivajo drugačno zgodbo. Od Abu Jaaferja in Abuja
Abdullaha (a.s.) je omenil Kufo in rekel:

“Masjid Suhail, kjer Allah ni poslal preroka razen da je v njej molil. Iz njega se bo pojavila pravica pri Allahu in v njem bo njegov vzpon (Qaim) in za njim bodo drugi Qaimi in imeli bodo bivališča prerokov, naslednikov in
pravih vernikov.”

Bihar al Anwar, vol.53, str.148.

“Vstajajoči” je naziv, ki se ne nanaša samo na Mahdija, ampak tudi na njegove namestnike –
dvanajst Mahdijev. Drugi Mahdi, Aba Alsadiq (a.s.), je prav tako »Qaim« in je
reinkarnacija preroka Manija. Ob upoštevanju tega si še enkrat poglejmo povezavo
med Manijem in Jezusom. Mani se je imenoval »apostol Jezusa Kristusa«. In prejel je božansko navdihnjeno entiteto, ki jo je imenoval svojega »nebeški dvojček«, ki je bila duša Jezusa Kristusa. In ta naziv »nebeški dvojček« dobi povsem nov pomen, če upoštevamo druge inkarnacije preroka Manija. Malo pred njegovim življenjem kot Mani se je njegova duša prostovoljno javila, da prevzame telo, ki je bila Jezusova podoba in ki je bila križana namesto njega. V enem življenju je bil Jezus v telesu in Mani v duhu. Manijeva duša je sledila Jezusu kot učenec skozi njegovo službo. V naslednjem življenju, je Mani bil v telesu, Jezus pa ga je obiskal v duhu. Spet je deloval kot Manijev učitelj.
V 3. stoletju je Mani prevzel Jezusov klic. In kot zdaj vemo, je bil Mani njegov božanski
naslednik.

Ko je prišel Mani, se je krščanstvo že znatno razširilo. Toda v prvih letih po križanju je bilo krščanstvo le seme nove religije. Kaj se je dogajalo v letih med Jezusovim izginotjem in prihodom Manija? Da bi zapolnili vrzeli, moramo pogledati življenja mož, ki jih je Jezus pustil za sabo.
Leto je 33 n.š. Množica očividcev je pričala, da so gledali Jezusa Kristusa, kako je umrl
na križu. Toda le nekaj dni kasneje se Jezus prikaže svojim učencem in spet čudežno oživi.
Ne pojavi se enkrat ali dvakrat, ampak večkrat in pred mnogimi ljudmi. Potem, 40 dni kasneje, izgine. To ne pomeni, da so se Jezusova prikazovanja po teh 40 dneh ustavila, toda to so pojavi, ki jih beleži zgodovina. Jezus je to obdobje izkoristil za vodenje svojih učencev , pred katerimi je bila nova misija in novo poglavje.
Luka nam na začetku Apostolskih del pove, da je Jezus svojim učencem obljubil da bi bil “čez nekaj dni krščen s Svetim Duhom”

Apostolska dela 1:5.

In rekel je: “Ampak vi boste prejeli moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas; in mi boste priče
Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do konca zemlje«

Apostolska dela 1:8.

In v evangeliju Janeza: »Jezus je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, pošiljam jaz vas.” in s tem je dahnil vanje in rekel: Prejmite Svetega Duha.

Janez 20:21-22.

Zanimivo, veliko njihovih zgodb vsebuje nerazložljive čudežne dogodke.
Po Matejevem evangeliju je Jezus ukazal svojim učencem:

»Pojdite torej in naredite vse narode za učence.«

( Matej 28:19)

In točno to so storili, vzeli so evangelij na različne konce sveta. Sveto pismo in spisi zgodovinarjev iz prvih stoletij so zagotovili zemljevid, po katerem lahko sledimo njihovim stopinjam.
V prvih letih po križanju krščanstvo ni bilo uveljavljena vera.
Svet takrat ni bil povezan tako kot je danes. In Jezusova služba bi lahko zlahka
izumrla v Judeji, če ne bi bilo apostolov, ki so ga katapultirali v daljne dežele. V tem zgodnjem obdobju vere ni bilo razvite liturgije ali načina bogoslužja. Niti ni bilo
krščanstvo uradno ime religije. Najzgodnejši privrženci so se preprosto imenovali »pot«.

V zgodnjih dneh se privrženci Jezusa sploh niso šteli za ločino judovstva. Torej je bilo gibanje premajhno, da bi pritegnilo močne sovražnike. Prvi kristjani so imeli več trenj s sosednjimi judovskimi sektami kot s tedanjo svetovno velesilo – Rimskim imperijem. Klima pa se je začela stopnjevari okoli sredine prvega stoletja.
Leta 44 so prvega od 12 učencev – Jakoba starejšega – zaprli in poslali v smrt pod rimskim kraljem Herodom Agripo I.

V Apostolskih delih je zapisano:

»V tistem času je Kralj Herod je iztegnil roke, da bi nadlegoval nekatere v cerkvi. In ubil je Jamesa ,Janezovega brata z mečem«.

Apostolska dela 12:1–2.

Jakobu, Zebedejevemu sinu in Janezovemu bratu, nikoli ni uspelo pobegniti iz Judeje. Delal je kot lokalni misijonar v Jeruzalemu, dokler ni bil mučen in usmrčen.
Za njim niso zaostajali niti drugi. Učenjaki verjamejo, da je drugi Jakob, Jakob mlajši, domnevni avtor »Jakobovega pisma«, prav tako ostal nazaj v Jeruzalemu in postal prvi škof v svetem mestu. Tam je ostal do smrti leta 62. Hipolit potrjuje, da so Jakoba judovske oblasti v Jeruzalemu kamenjale do smrti in ga pokopali poleg svetega mestnega templja.
Jakoba je kot jeruzalemski škof zamenjal drug izmed dvanajstih, Simon Zelot.
Zeloti so bili judovski revolucionarji, ki so nasprotovali Rimu. Po abesinskem izročilu, je bil Simon po oznanjevanju evangelija v Samariji križan kot jeruzalemski škof. Druge tradicije
trdijo, da je bil mučen severno od Jeruzalema, v današnjem Libanonu, skupaj z drugim
od dvanajstih mož – Judo Tadejem.
Po zgodovini so trije učenci Matija, Andrej in Peter skupaj potovali iz Jeruzalema v Sirsko Antiohijo. Izročilo Grkov pravi, da je Matija širil krščanstvo po vsej Kapadokiji in zunaj nje. Po zgodovinarju Nicephorusu je Matija končal v Etiopiji. skrivnostni regiji južno od Kaspijskega morja, ki je danes sodobna Gruzija. To je potrjeno z Andrejevimi apokrifnimi dejanji, ki Matijo prav tako postavljajo v “mesto kanibalov” v Etiopiji.

Zgodba pravi takole: »Takrat so bili zbrani vsi apostoli in so se razdelili
po državah med seboj po žrebu. In na Matijo je padlo, da je šel v deželo antropofagov. Možje tistega mesta pa niso jedli kruha in niso pili vina, temveč so jedli meso in pili
človeško kri; in vsakega tujca, ki je tam pristal, so zajeli, mu iztaknili oči in mu dali
čarobno pijačo, ki mu je vzela razumevanje. Torej, ko je prišel Matija, je bil tako obravnavan;
vendar pijača nanj ni imela učinka in ostal je in molil za pomoč v zaporu.

In prišla je luč in glas: Matija, moj ljubljeni, spreglej.

In videl je.

In glas je nadaljeval: Ne bom te zapustil; ostani sedemindvajset dni in poslal bom Andreja, da reši tebe in vse ostale.«

Akti Andreja in Matije 1-3.

Sedemindvajseti dan se je Jezus prikazal Andreju in ga poslal v reševanje. Andrej in njegovi učenci so se vkrcali na čoln, ki so ga vozili, ne da bi vedeli, po Jezusu. Med njunim potovanjem je Andreju naročil, naj pripoveduje o nekaterih Jezusovih delih. Andrej je povedal mistično zgodbo o času, ko je Jezus odpeljal učence v poganski tempelj, da bi jim pokazal nevednost hudiča. Tam je naredil osupljiv čudež.

»In duhovniki so prišli v poganski tempelj in Jezus nam je pokazal obliko nebes,
“da bi lahko izvedeli, ali je resničen ali ne.” Bilo je trideset mož iz ljudstva in štirje duhovniki z nami. Na desni in levi strani templja je Jezus videl dve izrezljani sfingi in se obrnil k nam ter rekel: Glej podobo nebes: to so kot kerubi in serafi v nebesih. In rekel
je sfingi na desni: Ti, podoba tega, kar je v nebesih, narejena od rokodelcev, pridi
dol in prepričaj te duhovnike, ali sem Bog ali človek …«

Andrejeva in Matijeva dela 10-13.

Potem ko je sfinga spregovorila in pričala v imenu Jezusa: »so Duhovniki rekli:

Govori z magijo, vi ste slišali, da je ta človek govoril z Abrahamom. Kako je to mogoče . . . Jezus je rekel sfingi: Pojdi v votlino Mambre in pokliči Abrahama; povej mu, da vstane z Izakom in Jakobom in pride v templje Jebusejcev, da obsodi duhovnike. Sfinga je šla in ppzvala in dvanajst patriarhov je vstalo in prišlo ven. “H komu od nas si bil poslan” “Ne k tebi, ampak k trem patriarhom: pojdi nazaj in počij.” Vrnili so se in prišli so trije patriarhi ter obsodili duhovnike. Jezus jim je naročil, da se vrnejo in poslal sfingo nazaj na njeno mesto. Toda duhovniki niso verjeli. In mnoge druge
čudeže je storil.‘«

Andrejeva in Matijeva dela 14–15.

Po legendi je Andrej čudežno osvobodil Matijo. Toda njegovo življenje po tej točki
je zelo sporno. Hipolit Rimski je rekel, da je Matija umrl zaradi starosti v Jeruzalemu. neke
zgodbe temu nasprotujejo, in govorijo da je bil križan ali kamenjan do smrti. Toda morda ni nikoli zapustil skrivnostne regije. Zgodovinar Nicefor je trdil, da je bil Matija pokopan v rimski utrdbi Gonio v sodobni Gruziji.

Andrej, Matijev tovariš, je bil eden prvih Jezusovih učencev. Ampak, za razliko od njegovega
brata Simona Petra, bralci Svetega pisma vedo malo o njem. Vendar je potoval in širil
Jezusovo sporočilo dlje in širše od večine. Andrej je najprej pridigal v Judeji Samarijanom in
v Gazi. Od tam je odšel v Lido v Palestini, v Antiohijo in nato v Ankaro in Edeso,
mesto, ki je postalo pomembno središče zgodnjih kristjanov. Po Edesi, pravijo nekatera izročila, je šel Andrej v grško mesto Bizanc. In se na koncu za nekaj časa vrnil v Jeruzalem
preden se je ponovno odpravil na misijo.
Andrejeva druga pustolovščina je bila veliko bolj ambiciozna kot prva. Ko je prišel v Antiohijo, je ujel čoln do Cipra, in nato do Efeza. Od tam se je vrnil v Antiohijo, Nikejo, Pont,
in Armenijo. Več izročil pravi, da je prešel v Partijo, Perzijo prek Kurdistana in
nato še blizu sedanje pakistansko-iranske meje, kjer je naletel na nezemeljska bitja – kinocefale – ljudi s pasjo glavo. Po besedilu v sirščini, ki pravi, da ko je Andrej potem ko je prišel k tem ljudem, so se ti čudežno spremenili v normalne ljudi. Po svojih dogodivščinah s pasjeglavci se je vrnil v notranjost, k veliki Svilni cesti, skozi Samarkand in Bokharo ter morda celo do zahodnih delov Kitajske.
Zgodovinar Evzebij je zapisal, da je šel pridigat v Skitijo in kasneje napisal apokrifno besedilo, Andrejeva dejanja.

Potoval je dlje proti severu in pridigal v mestih Kijevu in Novgorodu.
Pridigal jetudi v Trakiji in kasneje odpotoval na jug v Ahajo v Grčiji.

Po Hipolitu:
Andrej je bil križan, obešen na oljčno drevo v grškem mestu Patras.
V Grčijo je potoval tudi apostol Filip. Po apokrifnih Filipovih delih je
Apostol bil skupaj s svojim soapostolom Bartolomejem poslan poučevat v Grčijo, Pirgijo in Sirijo.
V Filipovih delih je vključen dodatek, ki opisuje Filipovo mučeništvo v mestu Hierapolis, kjer je današnja vzhodna Turčija. Po besedilu je Filip spreobrnil ženo prokonzula mesta. To je prokonzula razjezilo in dal je mučiti Filipa in Bartolomeja.
Križali so jih z glavo navzdol, a Filip je vztrajal in pridigal s križa. Kot rezultat Filipovega kljubovanja je množica Bartolomeja sprostila s križa, vendar je Filip vztrajal, da ga ne
snamejo in umrl je na križu.
Večina od dvanajstih učencev je umrla mučeniške smrti, vključno s človekom, ki ga je Jezus nekoč imenoval »skala«, na kateri je bila utemeljena cerkev – Simonom Petrom.

Peter je pozval dvanajst apostolov, da razširijo cerkev »tu in tam med vse«

(Apd 9,32).

Apostolska dela zapisujejo njegova potovanja skozi Sabeste v Sameriji, skozi Lido, Jopo in Cezarejo.
Hipolit je rekel: »Peter je oznanjal evangelij v Pontu, Galaciji, Kapadokiji, Betaniji, Italiji in
Aziji,« preden se je odpravil v srce Rimskega imperija, mesto Rim. V celotnem njegovem
ministrovanju, je delal čudeže, ozdravljal hrome, obujal mrtve, ter množično spreobračal ljudi.
In po njegovi zaslugi je gibanje začelo rasti, kar je neizogibno privabilo nekaj močnih sovražnikov.
Leta 64, ko je velik požar v Rimu opustošil 10 od 14 mestnih četrti, je cesar Neron, ki je bil obtožen, da je sam podtaknil požar, katastrofo pripisal naraščajočemu krščanskem gibanju ter usmrtil množično skupino kristjanov v svoji zasebni areni. Rimski zgodovinar
Tacit je zapisal: »Ogromna množica je bila obsojena, ne toliko zaradi zločina požiga mesta, kot zaradi sovraštva proti človeštvu … Pokrite s kožami zveri so jih raztrgali psi in bili so razmesarjeni, ali pa so bili pribiti na križe ali obsojeni na grmado in sežgani, da bi služili kot nočna osvetlitev, ko je pošla dnevna svetloba.”

Legenda pravi, da je bil Peter med preganjanimi.
Zgodovinarji se strinjajo, da je Petra ubil Neron, verjetno s križanjem. Glede na Uradno zgodbo je bazilika svetega Petra v Vatikanu zgrajena na vrhu Petrovega groba. Peter je eden od najbolj znanih učencev izmed dvanajstih, skupine, ki vključuje tudi apostola Janeza. Janez, brat od Jakoba in Zabedejev sin je Jezusa prvič srečal na obalah Galileje. Povabil je Janeza in njegovega brata Jamesa, naj mu sledi in pristal je. Po križanju, ko so učenci mislili,
da je Jezus mrtev, se je ta prikazal Janezu in Petru, ko sta lovila ribe. Janez in Peter sta povedala drugim, kar se je zgodilo, in vrnili so se v Jeruzalem do prihoda Svetega Duha. Janez je bil prisoten pri vernikih v Jeruzalemu, ko je Sveti Duh prišel nanje. Prejel je
moč in odigral ključno vlogo pri širjenju zgodnje cerkve.
V nekem trenutku je kralj Herod Agripa I. napadel kristjane in povzročil, da so se razbežali
izven Jeruzalema. Janez je končal v Efezu. Nekateri deli Janezovega življenja niso jasni, vendar je po nekaterih zgodovinskih virih bil voditelj cerkve v Efezu. Na koncu je Janeza
Rimski cesar Domicijan med preganjanjem ujel in izgnal na otok Patmos. Patmos je bil majhen, skalnat in neploden predel, kjer so bili številni rimski kriminalci poslani na prestajanje zapora v težkih razmerah. Prvi kristjani so veljali za čudno kultno skupino, ki je bila znana po povzročanju težav v imperiju. Iz tega razloga, je bil Janez
izgnan. Ko je prispel na Patmos, je začel videvati vizije, ki so postale osnova knjige o
Razodetju Svetega pisma. Janez je umrl na Otoku.
Janezov nauk je postal del Svetega pisma – kanoničnega Janezovega evangelija in knjige
Razodetja. Drugemu od dvanajstih, Mateju, prav tako pripisujejo nauke, ki so se končali
v kanoničnem evangeliju po Mateju. Matej je pred Jezusom delal kot davkar. Ko je Jezus odšel, je Matej ostal v sveti deželi 15 let, preden se je podal na misijonska potovanja po svetu.

Odšel je v Sirijo, nato je obiskal Grke v Makedoniji in v Kraljevini Partini, ki se nahaja v »Etiopiji«, regiji južno od Kaspijskega jezera, kjer je oznanjal božje sporočilo. Obstaja več nasprotujočih si različic Matejeve
smrti, po eni legendi je bil Matej živ sežgan, potem ko je bil polit z oljem prepojenim
papirusom, na katerega so polili žveplo in smolo, zaradi česar je neznosno trpel
in umrl počasne smrti. Zgodovinar Hipolit je trdil, da je Matej umrl v Hiereesu, mestu v Partiji, blizu sodobnega Teherana v Iranu.
Tako kot Matej se je tudi apostol Bartolomej odpravil proti vzhodu. Bartolomej je bil eden izmed najbolj pustolovskih misijonarjev cerkve. S Filipom naj bi pridigal v Frigiji in
Hierapolisu; Po Hipolitu se je Bartolomej gibal skozi Turčijo, Irak, Iran, Afganistan,
Pakistan pred pristankom v Indiji. Po tradiciji je nato odšel v regijo Armenije.
Bartolomej naj bi skupaj s soapostolom Judom »Tadejem« prinesel krščanstvo
v Armenijo v prvem stoletju. Oba moža veljata za zavetnika armenske apostolske Cerkve. Ena tradicija pravi, da je bil Bartolomej usmrčen v Albanopolisu v Armeniji. Viri
se strinjajo, da je umrl kot mučenik, čeprav je vzrok njegove smrti sporen. Nekatere zgodbe trdijo, da je bil križan z glavo navzdol, vendar je najpogosteje sprejeta zgodba, da so ga živega odrli in obglavili.
Medtem ko so se mnogi apostoli osredotočali na zahod, je Bartolomej potoval daleč na vzhod, prav tako njegov soapostol Tomaž. Po Tomaževih delih je bil to Božji ukaz. “…

in razdelil jih je na področja sveta, da bi vsak od nas šel v območje, ki mu je pripadlo in
narodu, kamor ga je Gospod poslal. Po žrebu je torej Indija pripadla Judi
Tomažu«

Tomaževa dela 1.

Tomaž je bil nejevoljen, vendar se je Jezus prikazal Tomažu in rekel: »Ne boj se, Tomaž.

Pojdi v Indijo in oznanjaj Besedo, kajti moja milost bo s teboj.”

Apostol je še okleval, potem pa ga je usoda presenetila. Tomaž je bil prisiljen spremljati “indijskega” trgovca, Abbanesa, kot sužnja v svojem rodnem kraju v severozahodni Indiji. kjer se je znašel v službi pri kralju, Gondofarju. Po Tomaževih delih je apostolova služba povzročila mnoge spreobrnitve po vsem kraljestvu, vključno s kraljem in njegovim bratom.
Legenda takole zapisuje enega njegovih prvih čudežev:

»Ko je naletel na skupino Brahmanov, ki so metali vodo v zrak kot del rituala, je vprašal, zakaj je voda padla nazaj na Zemljo, če ugajajo njihovemu božanstvu. Moj Bog, je rekel Tomaž, bi sprejel takšno daritev. Nato je vrgel pršilo v zrak in kapljice so visele tam v obliki bleščečih belih cvetov. Večina opazovalcev je bila spreobrnjena na kraju samem; ostali so pobegnili.”
Tomaž se pogosto imenuje z dvema imenoma – Tomaž Didymus. In ta imena imajo
pomemben pomen. Semitska beseda za Tomaža je t’om’a, kar pomeni “dvojček”. In Didymus,
Grško pomeni tudi “dvojček”. Razlog za ta vzdevek ostaja skrivnost. V enem apokrifnem besedilu, ki se imenuje The Book of Thomas, the Contender, je zapisano, da je Jezus rekel: »Brat Tomaž … zdaj, odkar je je bilo rečeno, da si moj dvojček in pravi spremljevalec, preglej se in spoznaj, kdo si, na kakšen način obstajaš in kako boš nastal. Ker se boš imenoval moj brat, ni tako primerno, da se ne zavedaš samega sebe.«
Tomaža imenujejo »dvomljivi Tomaž« predvsem zaradi dogodka, ki se je zgodil po križanju. Toda gnostični evangeliji Tomaža prikazujejo v drugačni luči. V teh
besedilih je Tomaž prikazan kot nekdo, ki je Jezusu zelo blizu; kot varuh skrivnosti, ki jih je zabeležil v tej knjigi. Gnostični Tomažev evangelij se začne s tem stavkom: »To so skrite
besede, ki jih je govoril živi Jezus in jih je zapisal dvojček Juda Tomaž.«
Po sirskem krščanskem izročilu je bil Tomaž mučen v Chennaiju leta 72. Zgodovinar,
Efrem Sirski je trdil, da so po tem, ko je apostol umrl v Indiji, njegove relikvije prepeljali
v kraj med rekama Tigris in Evfrat – v mesto, imenovano Edesa. In to mesto je postalo
pomembno mesto za krščansko vero…
Pred križanjem je Jezus svoje učence pripravil na njegovo odsotnost. Rekel jim je: »Odšel sem, in vi me boste iskali in umrli v svojem grehu. Kamor grem jaz, vi ne morete priti.” in
ta skrivnostna napoved se je uresničila. Jezus je res odšel. In medtem ko so učenci širili
Jezusov klic, niso vedeli, da prerok sam še vedno tam zunaj in da poučuje. Učenci
so širili Jezusovo sporočilo, ampak tisto, kar so učili, je bilo Jezusovo sporočilo med njegovim kratkotrajnim obdobjem ministrovanja v Judeji. In stvari, ki jih je Jezus razodel v svojih poznih letih, so bile veliko večje.
Zdaj, skoraj 2000 let kasneje, je končno prišel čas, da resnica pride na dan.