Kakšni so nauki Božjih glasnikov, ki pojasnjujejo, kako živeti v pošteni in pravični družbi?
Od začetka časov je Bog pošiljal glasnike, da so človeštvo vodili k Njemu in ga poučevali, kako živeti pravično. Toda skozi zgodovino so se ljudje odločili, da ignorirajo dana navodila in namesto tega živijo v skladu s svojimi željami, namesto da bi sprejeli vodenje.
Zato je danes svet poln bede, bolečine, nepravičnosti in žalosti.
Eno najpomembnejših vodil, s katerimi so vedno znova prihajali glasniki, je bila gradnja božanskih skupnosti, kjer si verniki skušajo zgraditi košček raja na zemlji. Kraj, kjer se deli vse: denar, lastnina, delo in celo družine. Kraj, kjer lahko en vernik seže v bratov žep in vzame, kar potrebuje, drugi pa ga ne ustavi.
Kraj, kjer si nihče ne napolni želodca, medtem ko je drugi lačen. Kjer se nihče ne odžeja, medtem ko je drugi žejen. Kjer se nihče ne obleče, medtem ko je drugi gol.
Koliko bi se ljudje lahko naučili, če bi živeli na takšnem kraju? In kaj bi to pomenilo za svet, kot je naš, kjer so pohlep, materializem, požrešnost in želja postali bistveni deli vsakdanjega življenja ljudi? Kako bi lahko vizije prerokov, kot so Jožef, Platon, Jezus in prerok Mohamed, danes koristile nam pri spreminjanju te globalne družbe, ki je izgubila vse ostanke skupnostnega duha? In kdaj bomo končno lahko uvedli novo dobo miru in blaginje na zemlji?
DELITEV LASTNINE
Eden najvidnejših primerov božje skupnosti je skupnost apostolov, ki se je oblikovala v Jezusovem izročilu (m.n.). V Apostolskih delih beremo:
»Posvetili so se nauku apostolov in občestvu, lomljenju kruha in molitvi. Vsi so bili navdani s strahospoštovanjem nad številnimi čudeži in znamenji, ki so jih naredili apostoli. Vsi verniki so bili skupaj in imeli so vse skupno. Prodajali so imetje in imetje, da bi ga dali vsem, ki so ga potrebovali. Vsak dan so se še naprej srečevali na tempeljskih dvorih. Lomili so kruh na svojih domovih in jedli skupaj z veselim in iskrenim srcem, hvalili Boga in uživali naklonjenost vseh ljudi. In Gospod je k njihovemu številu vsak dan dodajal tiste, ki so se reševali.«
– Sveto pismo: Apostolska dela 2:42-47
Ko je Buda dosegel razsvetljenje, se je vrnil k petim učencem, ki so ga pred tem zapustili, jim pridigal in jih pozval, naj sledijo njegovi poti.
V tem primeru jim je Buda rekel:
»Človek, ki ostane sam in se odloči ubogati resnico, je lahko šibak in zdrsne nazaj na stara pota. Zato stopite skupaj, pomagajte drug drugemu in krepite prizadevanja drug drugega. Bodite kot bratje; enega v ljubezni, enega v svetosti in enega v svoji gorečnosti za resnico. Širite resnico in pridigajte nauk po vseh koncih sveta, da bodo na koncu vsa živa bitja državljani kraljestva pravičnosti. To je sveta bratovščina; to je cerkev, kongregacija svetnikov Bude; to je Sangha (skupnost), ki vzpostavlja občestvo med vsemi tistimi, ki so našli svoje zatočišče v Budi.”
-Evangelij po Budi, Paul Carus, pogl. 17, verzi 2–5
5 učencev je sprejelo njegove nauke in zato pričevali,
»Na skupnost bom gledal z vero; skupnost Budovih učencev nas uči, kako živeti pravično življenje; skupnost Budovih učencev nas uči poštenosti in pravičnosti; skupnost Budovih učencev nam kaže, kako prakticirati resnico«.
-Evangelij po Budi, Paul Carus, pogl. 17, verz 12
Življenje v skupnosti je torej eden osrednjih Budovih naukov, brez katerega človek ne more doseči razsvetljenja.
Življenje v skupnosti je samo po sebi praksa – naučiti se deliti, tolerirati navade drugih ljudi in iskreno komunicirati za reševanje razlik.
Tudi tisti, ki se imajo za znanstvenike in nereligiozne, so večkrat priznali, da lahko skupnost, ki jo opredeljuje požrtvovalnost, učinkoviteje dosega skupne cilje kot skupnost egoistov.
Charles Darwin je v svoji knjigi The Descent of Man zapisal:
»Pleme, ki vključuje veliko članov, ki so imeli visoko stopnjo domoljubja, zvestobe, poslušnosti, poguma in sočutja, vedno pripravljeni pomagati drug drugemu in se žrtvovati za skupno dobro, bi zmagalo nad večina drugih plemen; in to bi bila naravna selekcija.«
V islamu, tako kot v budizmu in krščanstvu, je koncept bratstva in delitve bistvenega pomena.
Tako kot v času Bude in Jezusa si je tudi prerok Mohamed močno prizadeval za vzpostavitev božanske skupnosti.
Leta 622 našega štetja so Mohamed in njegovih nekaj sto privržencev zapustili svoj domači kraj in poiskali zatočišče v drugem mestu, imenovanem Yathrib. V domačem kraju so mu grozili in ga preganjali, zato mu ni preostalo drugega, kot da tiste, ki so verjeli vanj, odpelje in začne svoje življenje na novo. Sledilci, ki so spremljali preroka Mohameda, so ob priselitvi pustili vse svoje imetje. Nekateri med njimi so celo zapustili svoje družine. Od tistega trenutka so jih imenovali »muhadžiri« (izseljenci); medtem ko so se državljani Yathriba, ki so jih sprejeli v njihovem domačem kraju, imenovali “Ansarji”.
Da bi muhadžire, ki so izgubili vse, vključil v gospodarsko in družbeno življenje mesta, jih je naredil za »brate« domačinov, Ansarjev in jih povezal v pare.
Zato je bilo zgodnje muslimansko skupno življenje, tako kot življenje v zgodnjih krščanskih skupnostih, značilno, da so tisti, ki so imeli veliko imetja, delili z revnimi.
Tisti Ansarji, ki so bili lastniki podjetij, so svoje brate, ki so jih komaj poznali, naredili za enakovredne poslovne partnerje. Z njimi so si delili svoje hiše in ko bo eden umrl, bo njegov brat priseljenec skupaj s sorodniki eden od njegovih dedičev.
Več virov tudi poroča, da je Ansar svojim novoprispelim bratom podaril polovico zemlje, ki so jo imeli v lasti.
Po knjigi Ibn Kesirja The Valley Came Alive: Life of the Last Messenger je poročano, da je prerok Mohamed rekel Ansarjem:
“Vaši bratje so zapustili bogastvo in otroke in so se priselili k vam.” Ansar je rekel: “Razdelite naše bogastvo na dele med nami.”
– The Valley Came Alive: Life of the Last Messenger (PBUH), Ibn Katheer
Brezpogojno deljenje je bilo celo zapovedano skozi verz v Koranu,
Tisti, ki so se naselili v mestu in ˹prejeli˺ vero pred ˹prihodom˺ izseljencev, imajo radi vsakogar, ki se k njim priseli, in nikoli v svojem srcu nimajo želje po ˹dobitki˺, ki bi jih dali izseljenci. ˹Izseljencem˺ dajejo prednost pred samimi seboj, čeprav so morda v stiski. In kdor je rešen sebičnosti lastne duše, je tisti, ki je ˹resnično˺ uspešen.”
– Sveti Koran Al-Hašr verz 9
DELITE DRUŽINO
Kako lep bi bil kraj, kjer bi vsi imeli otroke drugega za svoje? Kje se vsi počutijo odgovorne, da vzdržujejo in skrbijo za družino svojega brata, tako kot se on čuti odgovornega za svojo družino?
Platon piše v svoji slavni knjigi Zakoni:
»Prva in najvišja oblika države, vlade in zakona je tista, v kateri najbolj prevladuje starodavni rek, da imajo »prijatelji vse skupne stvari« … to občestvo žensk in otrok ter lastnine, v kateri je zasebno in individualno popolnoma izgnano iz življenja.«
– Zakoni, Platon
Za Platona je najboljša skupnost (ali država) tista, kjer si vsi delijo vse.
Kjer si vsi delijo »ženske, otroke in lastnino«, kar pomeni, da vsak skrbi za otroke in družine drug drugega.
Nič ni zasebno, kar pomeni, da nič ne pripada samo eni osebi, vsi čutijo odgovornost drug do drugega (»zasebno in individualno je popolnoma izgnano iz življenja«).
DELITI SEBE
Zdaj Platon popelje koncept še dlje z besedami:
»… in stvari, ki so po naravi zasebne, kot so oči, ušesa in roke, so postale običajne in na nek način vidijo, slišijo in delujejo skupno, in vsi ljudje izražajo hvalo in grajo ter čutijo veselje in žalost ob istih priložnostih. , …—ne glede na to, ali je to mogoče ali ne, pravim, da noben človek, ki deluje po katerem koli drugem načelu, ne bo nikoli vzpostavil države, ki bo resničnejša ali boljša ali bolj vzvišena v kreposti.«
-Zakoni, Platon
Platon ne želi samo delitve lastnine in družine, temveč poziva ljudi, naj delijo svoje lastne jaze, naj se odrečejo samemu nagonu po samoohranitvi ali razlikovanju.
V popolnem stanju, ki si ga predstavlja, si člani delijo ušesa, ko je treba nekoga poslušati, in delijo roke, če nekdo potrebuje pomoč. Če sebe ne obravnavamo kot zasebno, temveč skupno dobro, se nihče nikoli ne bi počutil obremenjenega s tem, da pomaga drugemu, saj ne čuti, da je njegovo telo ali celo njegov obstoj sploh njegova last. To notranje priznanje vodi do mesta, kjer vsi »vidijo in slišijo in delujejo skupaj« kot eno telo, vsi skupaj, ne vsak zase in kjer niti sreča in žalost nista osebni, temveč zaradi skupnosti in drugih.
Ta Platonov citat je v močni korelaciji z nauki Ahmada Al-Hassana, glasnika in namestnika Imama Al-Mahdija,, ki je rekel:
»Mir in Božji blagoslov z vami, verniki so res bratje in sestre. So iz ene duše, razdeljene na mnoga telesa. Kdor ne čuti in ne boli bolečine brata in sestre, ni eden izmed nas. Kdor ni vesel sreče svojega brata, ni eden od nas. Držite se drug drugega, z roko v roki, kot visoka stavba, naj vas Bog varuje vsega hudega in škodljivega.”
– Izreki imama Ahmada Al-Hassana (PBUH), str.14, hadis 1
Platon jasno trdi, da ljudje brez vsakdanjega skupnega požrtvovanja ne bodo mogli ustvariti boljše družbe.
Koncept življenja za služenje, podporo in pomoč drug drugemu resnično in iz vsega srca je del izgradnje božanske skupnosti.
Ideja je, da zunanja sprememba življenjskih pogojev povzroči globoko spremembo v človeku in ga prisili, da se sooči s svojimi najtemnejšimi stranmi.
Graditi in biti del božanske skupnosti je način prakticiranja poti prerokov in glasnikov.
PLATONSKA REPUBLIKA
V “Republiki” skuša Sokrat začrtati idealno družbo, družbo, polno pravičnosti. V središču Platonove republike je struktura pravične družbe. Sokrat je videl, da nikoli ne moreš osrečiti vseh, lahko pa narediš največ dobrega za večino ljudi.
Sokrat je pravičnost opredelil kot specializacijo, v kateri vsak državljan opravlja svoje dolžnosti na svojem določenem mestu. In presenetljivo je, da se njegova definicija natančno ujema z besedami imama Ahmada Al-Hassana, ki je rekel:
“Pravičnost pomeni postaviti nekaj na pravo mesto.”
– Knjiga monoteizma, Imam Ahmad Al-Hassan , str.47
Postavljanje vsega na pravo mesto. Z drugimi besedami, pravičnost od vsakega človeka v mestu zahteva, da se ukvarja s svojimi stvarmi in opravlja določeno delo, ki mu je bilo dodeljeno, po svojih najboljših močeh. Sokrat trdi, da bo takšno delovanje mestu omogočilo uspeh, kar je v interesu vseh. Po Sokratu je idealna družba sestavljena iz treh glavnih skupin ljudi. Prvi so proizvajalci, ljudje, ki omogočajo preživetje – obrtniki, kmetje, obrtniki. Drugi razred je razred bojevnikov. In končno, imamo varuhe ali vladarje, družba je ravno takrat, ko imajo ti trije razredi prav in delujejo med seboj v harmoniji.
Po Sokratu bi vladajoči razred idealne družbe sestavljali pravi filozofi – moški in ženske, v katerih bi prevladovale njihove razumske sposobnosti.
AMOSOVA KNJIGA
Amosova knjiga se začne z Božjo pravičnostjo in nato pokaže, kako je to povezano s pravičnostjo v družbi. V knjigi lahko najdemo nepoštenost, nasilje in korupcijo v izraelski družbi. Posledično Bog spusti kazen, ki nam jo razkrije Amos. Amosova knjiga kaže, kaj bi Bog pričakoval od družbene družbe, v kateri ljudje uspevajo v sistemu brez korupcije; sistem, kjer so trgovci pošteni, sodniki pa nepodkupljivi; sistem, kjer so tisti, ki so bili obravnavani nepravično, obravnavani pravično. Po besedah Amosa,
»Toda pravica naj teče naprej kakor reka, pravičnost kakor neskončen potok!«
– Sveto pismo: Amos 5:24
BOŽANSKO PRAVIČNO STANJE V DANAŠNJEM ČASU IN DOBI
Buda, Krišna, Jezus, Mohamed in celo Platon so se strinjali, da nihče ne more sam hoditi po poti resnice, ampak da vsi potrebujemo brate in sestre na naši strani, ki hodijo z nami.
Graditi in živeti v božanski skupnosti je resnično praktičen način življenja po naukih nesebičnosti, s katerimi so prišli preroki in glasniki, in edino zdravilo za našo pokvarjeno družbo, ki je popolnoma pozabila koncept nesebičnosti.
Imam Ja’far Al-Sadiq (pbuh) je rekel: »Najenostavnejša pravica vernika je, da mu daš tisto, kar ljubiš sam, in da zaničuješ tisto, kar preziraš sam. Drugi je, da si prizadevate za tisto, kar mu je všeč, izogibajte se njegovemu nezadovoljstvu in ubogajte njegov ukaz. Tretja pa je, da mu pomagaš s seboj, s svojim bogastvom, s svojim jezikom, rokami in nogami. Četrti je, da bi morali biti njegove oči, njegov vodnik in njegovo ogledalo. Peta je, da ne napolnite želodca, ko je on lačen, ne potešite se, ko je žejen, in ne oblačite se, ko je nag.
– Al-Kafi, Muhammad ibn Yaqub Al-Kulaini, v.2, str.169, hadis 2
V Bhagavad Giti, vidnem besedilu hinduizma, Krišna (pbuh) pravi:
»Tisti bhakte so Mi zelo dragi, ki so brez zlobe do vseh živih bitij, ki so prijazni in sočutni. So brez navezanosti na lastnino in egoizma, enakomerni v sreči in stiski ter vedno odpuščajo.«
-Bhagavad Gita, pogl. 12, verzi 13-14
Predstavljajte si takšno skupnost, kjer si nihče ne lasti več kot drugi in kjer je vse skupno. Koliko naših današnjih konfliktov povzroča pohlep, strah pred izgubo lastnine, strah pred izkoriščanjem ali dajanjem preveč? Kaj če bi se vsega tega znebili po lastni izbiri in z razdajanjem in deljenjem vsega premoženja z brati po veri premagali nagone pohlepa in sebičnosti, ki domujeta v vsakem človeku?
»Resnično je Al-Hussein tlakoval pot božanski pravični državi, kot da bi bil Al-Hussain (pbuh) ubit v Karbali, da bi Qa’im (pbuh) izmed njegovih sinov vladal, in kot da bi Al-Hussain bil žrtev za vzpostavitev božanske pravične države in za vladavino Allaha, Vsemogočnega …«
– Izreki imama Ahmada Al-Hassana (PBUH), str.100-101, hadis 208
Obljubljeno božansko pravično državo bo v današnjem času izvajal imam al Mahdi. Vzpostavljena bo država, polna miru in ljubezni drug do drugega, in konec bo korupcije, trpljenja in konfliktov. Uravnotežena družba, v kateri so strukture pravične do vseh brez izjeme, družba, v kateri noben moški, ženska ali otrok ni diskriminiran. Država, ki je zgrajena brez valute, nepravičnosti, bolezni in smrti, razen če je umorjen ali po nesreči. Za potrebe ljudi bo poskrbljeno. Tisti na visoki oblasti ne bodo več na položaju, enakost bo vzpostavljena in zatiranje pregnano. Vsak bo živel kot kralj in imel vlogo v družbi, a bo živel enako kot njegov brat. Zgradila se bo komunalna družba.
The Rabbit hole 