Na novo deklasificirani dokumenti osvetljujejo odločitev Izraela, da je premagal občutek nelagodja in pridobil pomoč nacističnih morilcev v svoji vohunski agenciji v času hladne vojne
Nekega dne, pred dvema letoma in pol, je Jeruzalemski zgodovinar Danny Orbach prejel presenetljiv telefonski klic svoje žene. Povedala mu je, da iz njihovega nabiralnika nevarno štrli “ogromna, debela ovojnica” in da je na njej logotip kabineta predsednika vlade.
Ko je Orbach prišel domov, je bil osupel, ko je odkril, da mu je Mosad poslal interne dokumente, ki so bili – do takrat – tajni in tako nedostopni tako znanstvenikom kot širši javnosti. Predmeti so bili povezani z zgodovinskim fenomenom, ki ga je preiskoval: nacistični vojni zločinci, ki so bili med hladno vojno zaposleni kot plačanci po vsem svetu. Nekateri med njimi so delali za Zahodno Nemčijo, drugi za Sovjetsko zvezo in ZDA; nekateri so pomagali arabskim državam, nekateri pa celo sodelovali z judovsko državo.
Orbach, profesor na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, je dolgo čakal na dokumente. »Najprej sem poskušal delati prek vseh vrst ljudi, ki sem jih poznal v organizaciji, a ni pomagalo,« pravi. »Potem sem se odločil, da poskusim najbolj uradno. Stopil sem v stik z enoto tiskovnega predstavnika v uradu predsednika vlade [ki mu je odgovoren Mosad] in čakal na odgovor. Bil sem že čisto obupan, čeprav so me opozorili, da se stvari v tej organizaciji premikajo počasi.”
Dokumenti v ovojnici so Orbachu pomagali napisati njegovo najnovejšo knjigo, »Fugitives: A History of Nazi Mercenaries during the Cold War« (Pegasus Books, 2022, hebrejski prevod pa je ta junija 2023 izdal Kinneret-Zmora Bitan). Toda Orbach ni bil edini, ki je kdaj prejel debelo ovojnico Mossada. Drugi je bil Alois Brunner, čeprav je bila vsebina njegove ovojnice zelo drugačna. Brunner, ki je bil namestnik Adolfa Eichmanna, je po vojni pobegnil v Egipt in se nato naselil v Siriji.
“Kot Eichmannov glavni pomočnik je bil odgovoren za številne genocidne zločine,” ugotavlja Orbach. “Bil je reševalec težav, ki so se pojavile med deportacijami, in je bil zadolžen za sistematičen aparat lova na ljudi, plenjenja in transporte v taborišča.” Od sredine petdesetih let je pod novo identiteto, ki jo je ukradel še enemu nekdanjemu uradniku SS – Georgu Fischerju – našel nove zaveznike. “Odločil se je, da bo svoje življenje posvetil arabskemu boju,” pravi Orbach. Brunner, ki je živel v stanovanju v bogati soseski Damaska, je delal za sirske obveščevalne službe in bil tudi trgovec z orožjem, zlasti z državami Bližnjega vzhoda, ki so bile sovražniki Izraela.
Poleg tega je prišel na vrsto nenavadnih idej. Na primer, po ujetju Eichmanna leta 1960 je predlagal, da bi Sirci organizirali pomorsko komandno operacijo, v kateri bi se infiltrirali v Izrael in osvobodili pobeglega nacista iz zapora. Druga njegova ideja za vzpon Eichmanna je bila ugrabitev Nahuma Goldmanna, predsednika Svetovnega judovskega kongresa, in ponudba za trgovanje z njim v zameno za izpustitev nacista.
Orbach tem načrtom ni pripisoval velikega pomena, vendar ni dvoma, da so bili zasnovani v zelo napetem obdobju v Izraelu. To potrjuje zapis v dnevniku premierja Davida Ben-Guriona, v katerem piše, da so nacistične tolpe načrtovale prekinitev sojenja Eichmannu. V zvezi z isto temo je vodja Mossada Isser Harel opozoril, da je bil Eichmannov odvetnik v stiku s skupino, ki jo je poimenoval »zelo nevarna in prezirljiva tolpa nacistov … nadmorilcev, med njimi … nekatere, ki jih iščemo .”
Na tej točki se začne pojavljati vloga ovojnice, ki jo je Brunnerju poslal Mosad. Poleti 1960 je Mosad prejel informacijo, ki je nakazovala, da se Brunner skriva pod lažnim imenom v Damasku. Izraelska agencija je prevzela pobudo in se odločila za atentat nanj, za organizacijo misije pa je zadolžila enega od svojih operativcev, Yitzhaka Shamirja – poznejšega izraelskega premierja. V Damask je poslal nekdanjega člana Lehija – preddržavne milice, ki jo je vodil Šamir –, ki je tekoče govoril arabsko (in čigar identiteta ostaja neznana). Maja 1961 se je agent infiltriral v sirsko prestolnico, se prebil do Brunnerjevih vhodnih vrat in ga identificiral, vendar ga ni napadel. »Ubijanje tarče na kraju samem ni prišlo v poštev. Izvedba atentata v središču arabske prestolnice bi bila popolnoma nora,« pravi Orbach.
Ko je bilo ugotovljeno, kje je Brunner, je Shamir prejel “eksplozivno ovojnico” za umor, z njo odletel v Evropo in jo predal agentu. Slednji se je vrnil v Damask, tokrat z namenom ubijanja. Kuverto, naslovljeno na Brunnerja, je odložil na glavni pošti. Nemški vojni zločinec je kuverto odprl 13. septembra 1961; zaradi eksplozije je oslepel na desno oko in bil napol paraliziran na levo roko. Devetnajst let kasneje, leta 1980, je Mossad znova poskušal ubiti Brunnerja, spet z eksplozivno ovojnico, ki jo je odprl. Tokrat se je močno opekel in izgubil več prstov.
Mossadu ni uspelo atentat na Brunnerja, a so bila zadnja leta njegovega življenja zanj težka. V knjigi Orbach opisuje, kako je Brunner, potem ko je padel v nemilost režima, obležal v kleteh sirske tajne policije »v majhni kletni celici brez oken, brez sončne svetlobe ali zdravstvene oskrbe.
“Moral se je preživljati z vojaškimi obroki in vsak dan izbirati med jajci ali krompirjem,” piše Orbach. Informacije so bile zbrane iz različnih virov v številnih jezikih, vključno s posnetimi intervjuji z Brunnerjevimi stražarji, do katerih je dobil dostop. .. »Na srečo sem se v vojski naučil govoriti sirsko,« pravi. Brunner je umrl leta 2001 in je pokopan na muslimanskem pokopališču v sirski prestolnici. »Njegov arhiv je v predsedniški palači v Damasku. Če bo Asad kdaj padel, bomo morda še izvedeli nove in presenetljive stvari,« pravi Orbach.
Temna figura
41-letni Orbach je študiral zgodovino, najprej na univerzi v Tel Avivu, nato pa na Harvardu, kjer je doktoriral. Trenutno poučuje vojaško zgodovino na Hebrejski univerzi. Njegovi interesi zajemajo široko paleto tem, med drugim zgodovino obveščevalnih služb, državnih udarov, političnih umorov in vojaške nepokorščine. Njegova prva knjiga, »The Plots against Hitler« (angleška izdaja 2016), je obravnavala nemška odporniška gibanja od leta 1933 do 1945. Druga, »Curse on This Country: The Rebellious Army of Imperial Japan« (2017), govori o uporu in neposlušnost v japonskem častniškem korpusu v 19. in 20. stoletju.
Orbachova nova knjiga temelji na obsežni arhivski raziskavi, ki je vključevala preučevanje dokumentov nemške obveščevalne službe, Cie in Mossada. Njeni subjekti so nacisti, ki so bili na različnih položajih v Hitlerjevi Nemčiji in so po letu 1945 iskali nove zaposlitve. »Odpadna stvar zgodovine«, jih imenuje. »Po letu 1945 je bilo res nemogoče biti nacist v starem pomenu besede. Bili so vsebinsko drugačni v vseh možnih pogledih od nacistov. Ne moralno, temveč svetovnonazorsko, politično in strateško in tudi ideološko, ker je bil svet drugačen in zaradi grozljivega poraza. Po takšnem porazu ne moreš v celoti ohraniti svoje ideologije.«
»Novim nacistom« je bilo na voljo več možnosti. Nekateri so se še naprej držali antisemitske in antidemokratične usmeritve, opustili pa so boj proti komunizmu. Kot taki so lahko služili Sovjetski zvezi. Drugi, ki so se držali izrazito protikomunistične linije, niso pa več zagovarjali antisemitizma ali antidemokratičnega stališča, so delali za ZDA. Druga skupina so bili še naprej pobesneli antisemiti, ki so se odločili za boj proti judovskemu ljudstvu in Izraelu, vendar so sprejeli novo ideologijo navideznega boja proti kolonializmu, ki je vključevala izkazovanje empatije do sveta v razvoju in do različnih »ras«.
In bili so tudi takšni, ki so še naprej »sovražili vse«, kot pravi Orbach. Na papirju so ostali nevtralni, vendar so »hujskali med stranmi, ki so bile vpletene v hladno vojno – Američani, Nemci, Rusi, Arabci, celo Izraelci – z namenom, da bi čim bolj obogateli, ne da bi se zavezali kateri od njih,« pravi Orbach. . Nekatere od teh pobeglih Nemcev opisujejo kot pohlepne pustolovce, nekatere pa kot profesionalne prevarante. Ta ideološka prožnost pojasnjuje prisotnost nacističnih plačancev v vsakem kotičku svetovnega prizorišča, v katerem so se velesile soočale v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekateri med njimi so fantazirali o sijajni prihodnosti revolucij, ki jih »nacisti navdihujejo« v državah v razvoju, o spektakularnih terorističnih napadih na judovske cilje in podobno.
Tudi obveščevalne službe, ki so bile njihove sodelavke, so se včasih sprenevedale. CIA je na primer verjela, da je za zmago nad Sovjetsko zvezo nujno uporabiti Hitlerjeve nekdanje privržence.
Tudi obveščevalne službe judovske države, ki je bila obkrožena s sovražniki, niso oklevale zaposlovanja nekdanjih nacistov. Eden bolj zapletenih primerov v zvezi s tem je Walter Rauff, nemški vojni zločinec z vedri krvi na rokah. Rauff je igral ključno vlogo pri razvoju nacističnih mobilnih morilskih objektov, “plinskih kombijev”, ki so vzeli življenja na stotisoče Judov. Rauff je bil tudi eden od tistih, ki so bili zadolženi za ustanovitev enote, katere cilj je bil uničenje Judov v Palestini in razširitev holokavsta na Levant na splošno – načrt, ki je nazadnje ostal le na papirju.
Kasneje je bil napoten v Tunizijo, Grčijo in Italijo in v vsaki državi je preganjal Jude in odporniške borce. Po vojni se je Rauff izognil sojenju ali kazni. Tudi on se je pridružil zbirki nacistov, ki so našli zatočišče v Siriji, in postal vojaški pomočnik sirskega diktatorja Husnija Za’ima, v vlogi, v kateri je pomagal usposabljati sirske obveščevalne službe »’po linijah Gestapa’. Med drugim je oblikoval mučilne naprave za zasliševanje in teroriziranje sirskih Judov,« piše Orbach.
Leta 1949, po spremembi vlade v Siriji, je bil Rauff izgnan iz države in se je preselil v Južno Ameriko. Na poti, v Italiji, je dobil presenetljive nove gospodarje: Izraelce. Jezen na Sirce, ker so ga vrgli ven, je Rauff pristal na prodajo informacij Izraelu. Njegov vodja je bil Shalhevet Freier, uradnik zunanjega ministrstva, ki je bil eden od ustanoviteljev izraelskega jedrskega projekta. Takrat je bil Rauff napoten v Rim, da bi zbiral obveščevalne podatke o arabskih državah. Rauff je Izraelce oskrbel s podrobnimi informacijami o razmerah v Siriji in se tudi strinjal, da postane izraelski agent v Egiptu, nato pa se je odločil, da se raje preseli v Ekvador. S Freierjem je ostal v stiku do leta 1951.
Ali se je Freier dobro počutil, ko je zaposlil nacista? Očitno ne, saj je to sprva zamolčal celo centrali v Tel Avivu, morda v skrbi, da mu bodo ukazali prekiniti stike z novim agentom. Ko je končno poročal o Rauffu, je presenečen ugotovil, da zunanje ministrstvo ni našlo razloga, da bi nasprotovalo zaposlitvi nekdanjega nacista. Hkrati mu služba, ki jo je opravljal Izrael, ni priznavala imunitete: leta 1980 je bila ekipa Mossada poslana, da ga ubije. Ekipa ga je nameravala ujeti pred njegovo hišo v Čilu, kjer se je sčasoma ustalil, vendar je njegova žena začela kričati, njegov pes pa je zalajal. Umrl je približno leto kasneje za rakom in se vpisal v zgodovinske knjige kot nacistični zločinec, ki je bil hkrati agent Mossada in na njegovem seznamu za odstrel.
Rauff ni bil edini vojni zločinec, ki ga je Izrael zaposlil. Med dokumenti, ki so Orbacha čakali na vpogled v ovojnici iz Mossada, je našel tudi dosje za rekrutacijo in zaposlitev Otta Skorzenyja, nekdanjega častnika v Waffen-SS, ki je prav tako sodeloval z Mossadom. “Tam je bilo več redigiranja kot [vidnih] vrstic,” ugotavlja Orbach, ki se nanaša na cenzuro, ki raziskovalcem še naprej onemogoča popoln dostop do teh zgodovinskih dokumentov. Kljub temu dodaja, da je lahko izvedel “veliko več” o Skorzenyju iz drugih dokumentov, ki mu jih je poslal Mossad.
»Senčna figura« je Orbachov povzetek Skorzenyja. V drugi svetovni vojni je zaslovel z operacijami komandosov, zlasti z drzno racijo, ki je septembra 1943 iz ujetništva osvobodila italijanskega diktatorja Benita Mussolinija. Po vojni je postal poslovnež, trgovec z orožjem in plačanec, »ki je nenehno iskal pustolovščine, da bi premagal njegov dolgčas,« piše Orbach. Pomagal je zaposliti vojaške svetovalce za Sirijo in sodeloval pri različnih poslih z nemškimi strokovnjaki, ki so bili svetovalci v egiptovskem raketnem programu.
Leta 1960 je vodja Mossada Harel razmišljal o tem, da bi ga začel loviti, vendar je njegov naslednik Meir Amit raje pripravil teren, da ga rekrutira kot vir za organizacijo. V misijo je bil dodeljen Rafi Meidan, nekdanji poveljnik Amala, Mosadove enote za lov na naciste. Da bi prišel do Skorzenyja, se je najprej spoprijateljil s svojo ženo Ilse. Glede na različna poročila sta imela intimno razmerje, ki je na koncu utrlo pot do njenega moža, s katerim je po poročilu Mossada ohranila “odprt odnos”. Po dogovoru o sestanku s tarčo je Meidan pripeljal Avrahama Ahituva, bodočega direktorja varnostne službe Shin Bet.
Ahituv in Skorzeny sta se srečala v madridskem hotelu. Za Ahituva je bila to težka naloga, saj je “sovražil, kar je počel,” pravi Orbach. Ahituv je takoj omenil slona v sobi in spregovoril o holokavstu. Skorzeny je zatrdil, da ni sodeloval pri uničevanju Judov. Kasneje je Ahituva presenetil z besedami, da mu je bil všeč Izrael, ki ga je opisal kot majhno, drzno državo, katere prebivalci se celo »odlikujejo pri fizičnem delu«. Izrael, je dodal, je rešitev za antisemitizem in vsi Judje bi se morali tja priseliti. Nato sta se oba zatopila v prepir o »judovskem vprašanju« in šele nato prišla do teme, ki je bila razlog za njuno srečanje: Skorzenyjevo novačenje s strani Izraela za zatiranje dejavnosti nemških raketnih znanstvenikov v Egiptu.
Po internem poročilu Mossada in Meidanovem lastnem pričevanju Skorzeny ni prosil za denar, ampak za eno “majhno” uslugo: pomoč, da bi opral svoje ime in se odstranil s seznama najbolj iskanih, ki ga je sestavil lovec na naciste. Simon Wiesenthal. Te zahteve niso bile izpolnjene, a je sodelovanje vseeno potekalo. Dolgo zatem je agent Mossada Rafi Eitan povedal novinarju in avtorju Ronenu Bergmanu, da je po njegovem mnenju Skorzeny upal, da bo sodelovanje z Izraelci zagotovilo, da se bo izognil Eichmannovi usodi. Mislil je, da mu lahko samo Mosad ponudi »življenje brez strahu«. Iz dokumentov Mossada je Orbach izvedel tudi, da se je povezava med Skorzenyjem in njegovimi izraelskimi vodji nadaljevala tudi v naslednjih letih.
Izraelski človek v Damasku
Poleg gradiva iz Mossada je Orbach veliko črpal iz arhivov nemških obveščevalnih služb. Ko govori o pregledovanju dokumentov, ki pripadajo BND, Zvezni obveščevalni agenciji, se skoraj zdi, da je njegova neleposlovna knjiga sprožila zaplet, v katerem je avtor lik. »Moral sem se prijaviti na elektronski naslov in nato počakati,« se spominja. »V Nemčiji, v nasprotju z Izraelom, ste lahko prepričani, da boste prejeli odgovor. Nemška zvezna zakonodaja določa, da je nemški vladni organ, naj bo to poštna služba ali vohunska agencija, dolžna odgovoriti vsakomur, ki z njim stopi v stik – in ta zakon absolutno spoštuje.” Tako sem nekaj mesecev pozneje »res prejel pismo, v katerem je pisalo, da je moja zahteva v obdelavi, nato pa je minilo še nekaj mesecev, preden je prišlo drugo pismo, v katerem me je vabilo, da s klicem na določeno telefonsko številko določim datum obiska.«
Tako je prišel dan, ko se je Orbach znašel pred vhodom v sedež BND v Berlinu, ki se ga spominja kot grozeče zgradbe, »ki izgleda kot grad zlobneža iz filma o Jamesu Bondu – ogromen, siv in težak, kot citadela. ” Domačini, ki se niso predstavili, so mu rekli, naj pusti telefon pri vhodu, in ga po dvigalih in labirintskih hodnikih odpeljali v prazno pisarno, kjer je bila edina oprema pisalna miza. »Prinesli so dokumente, mi povedali, do kdaj lahko ostanem in kako naj zapustim prostore za kosilo – pospremijo te kamor koli, kar je dlje od stranišča,« pravi.
Je pa bil en pomemben dokument, ki mu ga ni uspelo pridobiti prek uradnih arhivov te ali katere druge obveščevalne službe. To je bila depeša, v kateri je Eli Cohen, izraelski vohun v Damasku, omenil naciste, ki jih je tam srečal. »Na koncu sem ugotovil, da je citiran v knjigi [izraelskega novinarja] Urija Dana iz šestdesetih let prejšnjega stoletja,« pravi in poudarja, kar se sčasoma nauči vsak zgodovinar začetnik: V nekaterih primerih je tisto, kar cenzura skrije na enem mestu, odprto v drugem. Samo vedeti morate, kje iskati.
In tako je bil Eli Cohen, ki ga je v Sirijo poslala enota 188 vojaške obveščevalne službe, omenjen v študiji o nacističnih plačancih v hladni vojni. Cohen je v Damask prispel leta 1962, opremljen z miniaturnim oddajnikom Morsejeve abecede, skritim v škatlici cigaret z dvojnim dnom, močnim eksplozivom, zamaskiranim v milo, kratkovalovnim radiem in drugimi vohunskimi pripomočki. Poziral je kot argentinski poslovnež sirskega porekla po imenu Kamel Amin Thaabet. Njegova prvotna naloga je bila zagotavljanje informacij o vojaških in političnih dogodkih v Siriji. Toda njegovi nadrejeni so ga tudi prosili, naj izve, kar lahko, o nemških vojnih zločincih v Damasku.
»Kljub temu, da Mossadu ni uspel atentat na Brunnerja, so Izraelci še vedno želeli informacije o tem, kje se nahaja, pa tudi o njegovem pobeglem kolegu Franzu Rademacherju, strokovnjaku za Jude na nacističnem zunanjem ministrstvu in samem po sebi množičnem morilcu,« piše Orbach. Že junija 1962, pred prvim dopustom domov, je prejel sporočilo iz Tel Aviva, v katerem so ga prosili za več informacij o Brunnerju in drugih skrivajočih se nacistih.
Cohen se je uspel približati krogu arabskih nacistov v Damasku. Brunner je kasneje izjavil, da je Cohen obiskal njegovo stanovanje, vendar Orbach ni našel nobenega dokaza o tem, čeprav je “Cohen zagotovo pazil na Brunnerja,” pravi. Nasprotno pa je obisk Cohena pri Rademacherju dokumentiran. V njunem pogovoru je Rademacher rekel, da ga »Judje in Nemci iščejo povsod. Po krivici me obtožujejo pobijanja Judov med vojno.« Naslednji dan je Cohen v Tel Aviv poročal o lokaciji nacističnega zločinca in ugotovil, da dela za sirsko obveščevalno službo. Navedel je svoj natančen naslov in tudi ime svoje žene. Sporočilo je zaključil: “Pripravljen sem ubiti Rademacherja.”
»S Cohenovega vidika je bil ta obisk zelo slaba ideja, saj je bil Rademacher pod strogim nadzorom sirske tajne policije. Leto prej je bil rekrutiran v zvezno obveščevalno agencijo prek svetovnih neonacističnih povezav,« piše Orbach.
Mossad, na katerega je odgovornost za vodenje Cohena prešla z vojaške obveščevalne službe, ni bil navdušen nad predlogom o odstranitvi nacista v Damasku. Njegovo najvišje vodstvo »ne bi dovolilo, da bi njihovo nagrado v Damasku tvegalo z nepremišljenim atentatom dvomljive vrednosti,« piše Orbach. Sporočilo, ki ga je prejel Cohen, je bilo nedvoumno: »Za vsako ceno se vzdržite kakršnega koli dejanja v zvezi z R. [Rademacherjem], ki bi lahko izničilo vašo glavno nalogo. Ohranite svoje zanimanje za R. in nam pošljite več informacij o njem.« Kasneje je bilo prejeto bolj odkrito sporočilo: “Pusti ga pri miru in se osredotoči na svojo glavno nalogo.”
Orbach meni, da so Cohenovi skrbniki v Tel Avivu naredili resno napako, ker mu niso že na začetku naročili, naj se drži stran od nacistov. “Za vohuna, kot je Cohen s tako brihtnim renomejem, je bil poskus pristopa k takšnim ljudem (in vsekakor načrtovanja njihovega umora) čista norost,” trdi Orbach v svoji knjigi.
Kmalu po njunem srečanju so sirski varnostni agenti aretirali Rademacherja in ga obtožili, da je vohun. Kasneje je bil izgnan v Zahodno Nemčijo. Je to razlog, da je bila razkrita prava Cohenova identiteta? »Kot vemo, obstaja veliko argumentov o tem, zakaj in kako so Eli Cohena ujeli. Namesto da bi še naprej brskal po tistem kotičku, razširim platno in pokažem, kako je bila Cohenova zgodba prepletena z zgodbo o nacistih in nemških vohunskih mrežah v Damasku ter z njegovimi poskusi – nerodnimi in nevarnimi – loviti naciste, « je za Haaretz povedal Orbach.
Odnosi med Sirijo in Zahodom so se poslabšali, pojasnjuje, in Damask se je začel vse bolj nagibati proti Sovjetski zvezi. “Sirija je postala sita množice nemških dvojnih agentov in je zatrla različne vohunske mreže, ki so temeljile na nekdanjih nacistih,” pravi Orbach.
»V tem ozadju vohunske histerije so Sirci nenadoma resno vzeli enega od sosedov Elija Cohena, upokojenca varnostnih služb, ki ga je obvestil, potem ko je ves čas izražal sume, pa tudi opozorilo, ki ga je objavilo indijsko veleposlaništvo, da je nekdo motil njihove prenose. To je bilo po mojem mnenju ozadje prošnje Sovjetske zveze za pomoč pri iskanju vira oddaj, kar je na koncu privedlo do aretacije Elija Cohena.«
vir: Haaretz
The Rabbit hole 